Most, ki združuje in razdvaja

z električnim avtom na ogled Mostarja.

Mostovi, predvsem večstoletni očaki, so me vedno privlačili med obiski neznanih mest. Ne le kot inženirski dosežki, temveč predvsem njihove zgodbe: zakaj, kdaj, kdo...  Mostar je bil do sedaj desetletja moja neizpolnjena izletniška želja. Že kot otrok sem v šoli vsrkal zame takrat eksotične zgodbe o tem posebnem mestu in predvsem kamnitem mostu. Domišljija je, vzpodbujena z Jurčičevim Jurijem Kozjakom, slikala prizore turških osvajanj in življenja ljudi v na pol poturčenem mestu ob Neretvi.

Vremenarji so za začetek tega tedna napovedali še zadnje poletne dni, zato sem se kar na hitro odločil, da jih izkoristim za izlet. Ženki ni dano toliko pustolovskega duha kot meni in Sari, da bi se pridružila, nama pa je z veseljem spakirala dve torbi ;).  Res ji privoščim nekaj dni miru in prepotrebne samote, pa čeprav doma.

S Saro sva se tako odpravila na kratek, nizkocenovni (beri gorenjski) tridnevni potep, tematsko razdeljen po dnevih na Gorski Kotar z Velebitom, Mostar in morje. Ker se ni nikamor mudilo, sem dal prednost slikovitim cestam pred hitrimi avtocestami.

​Ponedeljkovo jutro sva se tako preko Ambrusa, Žvirč, Kočevja in Delnic zapeljala do Fužin, kjer se večkrat med potjo v Kvarner ustavim ob polnilnici in napolnim baterije s skromnejšo kapaciteto. Fužine so lepo urejen kraj ob velikem jezeru Bajer na nadmorski višini dobrih 700m. Celo v najbolj vročem poletju zna biti v jutranjih urah precej hladno, tam okrog 10 stopinj.. Obala največjega od treh fužinskih akumulacijskih jezer ponuja vzdrževano, 6 km dolgo sprehajalno in kolesarsko pot, ki preseneča s fitnesom na prostem, izposojo koles, lesenimi turističnimi hiškami in šotorišči ter bogatim vodnim in obvodnim življem. Ura in pol sprehoda je ravno pravšnja rekreacija po skoraj dveh urah sedenja v avtu, pa tudi EV baterija se v tem času kar konkretno napolni. Brezplačno polnjenje omogočata 50 kW DC in običajna 22kW AC polnilnica. Gneče tu še nisem doživel. 

Pogled s Slipice

​
Tokrat se v Fužinah nisem ustavil. Sara je v avtu spala, potrebe po polnjenju Konine baterije pa tudi ni bilo. Prvi postanek je bil na razgledišču Slipica nad Selcami, ki odpira lep pogled na mesto Bribir pod strmo pečino in Vrbnik ter Šilo na Krku. Med zobanjem bučnih paličic sva se naužila razgleda in se podala naprej proti Krasnemu, kjer je tudi sedež NP Severni Velebit. 

Velebit je zanimiv iz botaničnega vidika, nudi pa tudi čudovite poglede na razgibano gorsko pokrajino ter severne hrvaške otoke. September sicer ni idealen čas za rastlinski foto safari ali nabiranje zelišč, se pa približuje pozna jesen, ki je čas nabiranja rdečeplodnega brina, ki ga je tu res v izobilju. Ker je bil osrednji cilj Mostar, se na Velebitu nisva predolgo zadrževala. Spustila sva se do obale. Med postankom ob polnilnici v Šibeniku sva se sprehodila po delu mesta in si privoščila obrok iz potovalne malhe. Proti večeru sva si ogledala nekaj dotlej neobiskanih obmorskih krajev. S svojo urejenostjo in prijetno majhnostjo me je navdušil predvsem Primošten. Padla je noč, zato sva nadaljevala pot do ene od splitskih polnilnic na robu mesta in si odpočila ob nekajurnem počasnem polnjenju. ​​

Primošten

polnjenje v Šibeniku

Ob treh zjutraj je bil pravi čas za nadaljevanje poti do Mostarja, saj sem želel tja priti pred šesto uro zjutraj, ko mesto še spi. Prispela sva ravno pred sončnim vzhodom, ko so zažareli najvišji vrhovi hribov nad mestom. Hitro sva našla parkirišče 200m od starega mosta in se sprehodila po povsem praznih, starih ulicah na obeh straneh reke. Moram priznati, da sem bil kljub visokim pričakovanjem pozitivno presenečen. Preprosta, skladna arhitektura, s kamnom lično tlakovana tla, lepo umeščeni lokali vrh dokaj globoke struge Neretve s pogledom na most in nasprotni breg. Mesto je bilo kot izumrlo z izjemo dveh komunalnih delavcev, ki sta z gasilskimi cevmi iz hidranta prala manjši trg z večjim odrom in bližnje ulice. Očitno je bilo prejšnjo noč precej veselo. Odprta je bila samo lokalna pekarna, kjer sva si za zajtrk privoščila velik kos pice in višnjevo pito, skupaj 1,2€.

jutranji Mostar

čakajoč prve jutranje obiskovalce

muslimansko pokopališče

Še pred osmo uro zjutraj so prvi ulični prodajalci začeli odpirati svoje prodajalne in pogledovati za kupci. Na ulice so se selila stojala, klopi in obešala s številnimi bolj ali manj lokalnimi izdelki domače obrti, pa tudi turškim in morda še bolj vzhodnim tekstilom, torbicami in podobnim. Seveda so prednjačile bakrene džezve in drugi uporabni ter okrasni predmeti iz te barvne kovine. Neokusnega kiča je bilo razmeroma malo. Ustavila sva se v lokalu ob reki. Ob toplih napitkih sem lahko izkoristil njihov WiFi in postoril najnujnejše. Še družinski Viber klepet in že naju je neslo naprej. V BiH so telekomunikacijske storitve v gostovanju precej drage. Minuta pogovora npr. stane do 3€, zato sem telefon degradiral iz pametne naprave v fotoaparat.
 
Proti poldnevu so bile ulice že živo nasprotje jutranjemu mrtvilu. Kar bleščalo se je od spominkov in uporabnih izdelkov. Vsakih nekaj deset metrov so zadišale zelenjavne in mesne dobrote z žara. Nasmejana in urejena dekleta so na ulicah z jedilnimi listi vabila v svojo restavracijo na kosilo. Naključno sva izbrala eno in na terasi z lepim razgledom naročila mešano ploščo tradicionalnih lokalnih jedi. Natakar je sicer omenil, da je plošča za dva, a sva bila sita, še preden sva pospravilo polovico. Zelo okusno, a preveč. Ostanek je preložil v alu posodico za kasneje.

zjutraj je več prodajalcev kot kupcev

pogled z levega brega

V Mostarju so stoletja bolj ali manj znosno, včasih celo zgledno sobivali katoliški in muslimanski sosedje. Socialistični učbeniki so prebivalce prestolnice Hercegovine slikali kot zgled bratstva in enotnosti. Čeprav nekoč dokaj strogo ločene na bošnjaški in katoliški breg Neretve, jih že stoletja povezuje znameniti kamniti stari most. Pol tisočletja staro arhitekturno mojstrovino (in velik del mesta) so med obstreljevanjem leta 1993 hrvaške paravojaške enote porušile. S sredstvi Unesca so ga po dobrem desetletju zgradili ponovno po prvotnih načrtih in večinoma iz originalnih kamnitih blokov, potopljenih v Neretvi.
 
Žal muzej, ki je namenjen spominu na to temno obdobje mesta, ni bil odprt. Sem pa pokramljal s starejšimi domačini, ki so posedali v skupinah na kamnitih klopeh in škarpah. Zanimal me je utrip mesta in njihov vsakdan, predvsem pa, kako se danes razumejo Bošnjaki in Hrvati. Iz slišanega sem izluščil pomembno sporočilo, ki bi ga verjetno lahko preslikal tudi v deželo pod Alpami: ljudje bi se povsem dobro razumeli in sodelovali, če ne bi politiki stalno netili sporov in sovraštva. Očitno res velja, da je precej lažje vladati sprtemu kot enotnemu narodu, predvsem, kadar skrivaš kakšne nečedne posle. Žalostno, a isto je opaziti tudi pri nas zadnjih 30 let. Dandanes morda še najbolj.

opomnik nesmiselne človeške norije

;(

čudovita struga reke Neretve

Pred časom sem prebral kar nekaj potopisov, ki opisujejo izkušnje v Mostarju. Večinoma so poudarjali nizke cene za evropskega turista. Drži, cene so precej, na oko bi rekel pol nižje kot pri nas. Neskromna porcija z žara, zelenjavna ali mesna s prilogo v lokalih stane povprečno 3,5€, kava do največ 1€. Spominki so poceni, magnetki npr. 1€. Malo dražja so ročna dela, bakrene džezve od 10 do 30€, odvisno od velikosti in dodelave. Kuhati med večdnevnimi počitnicami v Mostarju skoraj nima smisla ob takih cenah, razen morda za večje družine ali skupine. Celo bolj nobel restavracije ne pretiravajo s cenami. Prej omenjeno kosilo me je olajšalo za pribl. 20€ s pijačo vred, hrane pa je ostalo še za en tak obrok. Na tržnici sem kupil 4 kozarce medu, ki se je prodajal po pol nižji ceni kot pri nas. Seveda sem prej preveril, kolikor se je dalo, ali je med pravi. Je pa kupovanje medu tvegano, saj se zaradi zelo slabega nadzora prodaja precej ponaredkov, predvsem zdravju neprijaznih, močno sladkanih sirupov z dodatki.

zanimiva postrežba kosila

popoldne mestne ulice oživijo

Ure so letele mimo. Sicer me je zamikalo, da bi v Mostarju prenočila in ga raziskovala še en dan, a sva se odločila, da raje pridemo vsi trije še enkrat za nekaj dni in se drživa prvotnega načrta. Ker sva se želela še naplavati v Jadranu pred nočjo, sva se odpravila ob Neretvi do njene delte in naprej proti Makarski. Po dvournem postanku in kopanju na lepi peščeni plaži blizu Makarske je prišel čas za večerni potep po mestu in počitek s polnjenjem baterije. 
 
Tretji dan sva si vzela tako bolj na izi, avto priklopila na polnilnici v Novem Vinodolskem in dopoldanske ure presončila in preplavala na bližnji betonirani plaži. Voda je bila izjemno čista, kar mi je bilo nenavadno za jadransko mesto. Starejši domačinki sta mi pojasnili, da imajo že vrsto let lepo urejeno kanalizacijo. Čistilne naprave izpuščajo v morje le očiščeno vodo. Pravita, da se sicer sem in tja še vedno zgodi, da predvsem kateri od hotelov še vedno uporabi stare kanale, kar se potem kaj hitro pozna na kakovosti kopalne vode v bližini izpusta.
 
Ko je bila baterija avta polna, sva si kupila v bližnji trgovini še nekaj za pod zob in se odpravila po velebitski poti nazaj proti domu.

Novi Vinodolski

Za konec pa še nekaj EV statistike. Prevozila sva 1.315km, povprečna poraba celotne poti z avtomatsko klimo je bila 10,7 kWh na 100km, na Hrvaškem sva napolnila skupno 135kWh brezplačne energije. Za samo vožnjo torej nisva zapravila nič, za hrano, med in nekaj spominkov pa skupno 40€.  
 
Obe noči sva spala v avtu. Udobna sedeža, spalni vreči in mehki blazini so zadoščali. Oba sva precej neobčutljiva na kakovost ležišča, zato zjutraj nisva bila utrujena.

Potovanje z EVji je ob dobrem načrtovanju poti lahko enako preprosto kot s klasičnimi vozili. Dokler je uporaba javnih polnilnic brezplačna, pa tudi stroškov za pogon avtomobila ni. Edini, a prijeten problem je, da se premalokrat odpravim na podobne izlete. Glede tega se moram precej poboljšati.

Foto album iz Mostarja
 ​