Prelomil sem obljubo, pa mi ni žal.

Zgodba je pognala korenine pred mnogimi leti, ko sem zaradi slabe izkušnje v eni od Lidlovih trgovin zaprmej sklenil, da praga njihove trgovine ne prestopim več. So se mi zamerili, ker sprva niso hoteli spoštovati svojih lastnih pravil glede vračila izdelkov.

Obljuba je ostala trdna vse do pred kratkim, ko je Lidl kot drugi trgovec v Ljubljani na svojem parkirišču postavil hitro polnilno postajo. Investicija ni bila poceni, a se bo zagotovo obrestovala. Lidl s tem namreč izkaže kot družbeno odgovorno podjetje in zvabi v svojo trgovino veliko uporabnikov električnih avtomobilov.

Seveda, lahko bi bil zloben in bi uporabljal polnilnico, kadar bi jo potreboval in še vedno spoštoval zavezo izpred let, a je želja po poštenem odnosu hitro omilila mojo staro zamero. Sedaj se ob vsakem obisku trgovine na Toplarniški sprehodim med policami in vedno najdem kaj, kar bi tako ali drugače moral kupiti.

​Navdušila me ni samo polnilnica, zelo pozitivno presenečen sem bil tudi nad urejenostjo in modernim izgledom trgovine, ki ne daje slutiti, da gre za diskontno prodajalno. Pohle vredne so tudi trgovke, ki s svojimi nasmehi in prijaznim odnosom ob vsakem obisku vrnejo del zaupanja v meni nekdaj neljubo trgovsko znamko. 

Pogovor z Lidlovo PR predstavnico o vzrokih za odločitev za polnilnico in njihovih načrtih na tem področju pa v mojih očeh Lidl že postavlja v vlogo vzornega podjetja, ki skrbi za dostopnost in uporabnost polnilne infrastrukture. Poleg ljubljanske so opremili z enako polnilnico tudi trgovino v Mariboru in še zdaleč se ne bodo pri tem ustavili.

Zakaj se mi zdi tak poslovni model vzoren? Preprosto, ker prinaša rezultate in zadovoljstvo uporabnikov. Povprečen obiskovalec polnilnice napolni za pribl. 1€ energije, v trgovini pa pusti vsaj nekajkrat toliko, morda več kot 100€. Jaz sem v štirih obiskih pustil na blagajni 185€ za hrano, orodje in oblačila in napolnil za pribl. 5€ energije. Sistem omogoča, da sta tako polnilnica in trgovina zelo dobro obiskana.

​Na drugi strani pa je zelo težko razumeti politiko Petrola, ki je skoraj 40 hitrih polnilnih postaj na avtocestah prejel v upravljanje brezplačno, a se je kljub temu odločil drago zaračunavati njihovo uporabo in jo z nesmiselnim pogojevanjem pridobivanja RFID kartic zakompliciral do največje možne mere. Polnilnice, ki smo jih kupili davkoplačevalci, tako samevajo, Petrol pa s tem izgublja velik del prihodka, ki bi ga imel z našim trošenjem v njihovih trgovinah. Večina e-voznikov namreč njihovo infrastrukturo uporablja le v največji nuji, pa še takrat največkrat ne vstopijo v trgovino. Verjamem, da bo slej ko prej tudi Petrol začel slediti pozitivnim vzorom konkurence.

Read More