​
Tokrat se v Fužinah nisem ustavil. Sara je v avtu spala, potrebe po polnjenju Konine baterije pa tudi ni bilo. Prvi postanek je bil na razgledišču Slipica nad Selcami, ki odpira lep pogled na mesto Bribir pod strmo pečino in Vrbnik ter Šilo na Krku. Med zobanjem bučnih paličic sva se naužila razgleda in se podala naprej proti Krasnemu, kjer je tudi sedež NP Severni Velebit. 

Velebit je zanimiv iz botaničnega vidika, nudi pa tudi čudovite poglede na razgibano gorsko pokrajino ter severne hrvaške otoke. September sicer ni idealen čas za rastlinski foto safari ali nabiranje zelišč, se pa približuje pozna jesen, ki je čas nabiranja rdečeplodnega brina, ki ga je tu res v izobilju. Ker je bil osrednji cilj Mostar, se na Velebitu nisva predolgo zadrževala. Spustila sva se do obale. Med postankom ob polnilnici v Šibeniku sva se sprehodila po delu mesta in si privoščila obrok iz potovalne malhe. Proti večeru sva si ogledala nekaj dotlej neobiskanih obmorskih krajev. S svojo urejenostjo in prijetno majhnostjo me je navdušil predvsem Primošten. Padla je noč, zato sva nadaljevala pot do ene od splitskih polnilnic na robu mesta in si odpočila ob nekajurnem počasnem polnjenju. ​​

Za konec pa še nekaj EV statistike. Prevozila sva 1.315km, povprečna poraba celotne poti z avtomatsko klimo je bila 10,7 kWh na 100km, na Hrvaškem sva napolnila skupno 135kWh brezplačne energije. Za samo vožnjo torej nisva zapravila nič, za hrano, med in nekaj spominkov pa skupno 40€.  
 
Obe noči sva spala v avtu. Udobna sedeža, spalni vreči in mehki blazini so zadoščali. Oba sva precej neobčutljiva na kakovost ležišča, zato zjutraj nisva bila utrujena.

Potovanje z EVji je ob dobrem načrtovanju poti lahko enako preprosto kot s klasičnimi vozili. Dokler je uporaba javnih polnilnic brezplačna, pa tudi stroškov za pogon avtomobila ni. Edini, a prijeten problem je, da se premalokrat odpravim na podobne izlete. Glede tega se moram precej poboljšati.

Foto album iz Mostarja
 ​

Ena poglavitnih prednosti električnih vozil je zagotovo preprostejše in cenejše vzdrževanje. Če smo bili vajeni olajšati denarnico ob obisku delavnice z naftašem za povprečno nekaj sto evrov, se je ta strošek zmanjšal na povprečnih nekaj desetakov, odkar se vozimo na elektriko. Preprostost pogonskega sistema ter izpad večine gibljivih delov, olj in filtrov ne dopuščata več toliko kreativne svobode pri zaračunavanju storitev vzdrževanja električnih vozil, kot smo bili vajeni pri smrdljivcih.

A kljub temu ugotavljam, da nam serviserji tudi za električna vozila zaračunavajo preveč ali bolje, bistveno več kot njihovi hrvaški kolegi. Omejil se bom samo na dva modela, s katerima sem pred kratkim opravil prva redna servisa. Hyundai Kona mora na kontrolni obisk v delavnico že na vsakih 15.000km, kar je verjetno unikum med vsemi primerljivimi modeli. Za prvi obisk delavnice v Sloveniji bi odšteli pribl. 50€. Za enako storitev čez mejo plačamo manj kot polovico tega zneska. Še večjega "popusta" smo deležni pri I-Mievu, kjer nam namesto slovenskih 50€ zaračunajo sosedje le 100 kun, kar znese dobrih 13€. Tako sem lahko združil jutranji servis na Reki s celodnevnim izletom v Kvarnerju. Obilje DC polnilnic na 140-kilometrski poti do Reke k pozitivni izkušnji tudi lahko veliko pripomore. Na relaciji od mojega doma do Reke je namreč kar šest trenutno brezplačnih DC polnilnic, dve Implerini v Žužemberku in Kočevju ter štiri 50-kilovatne na hrvaškem (Delnice, Fužina, Čavle, Reka).

Seveda je smiselnost obiska hrvaških serviserjev pogojena z oddaljenostjo, a če najdeš še kak drug zanimiv razlog za obisk, lahko prihraniš nekaj deset evrov. Verjamem, da je tudi za druge modele smiselno povprašati za ceno servisa čez mejo. Če ugotoviš še kakšen podoben primer, napiši v komentarju.

Hitro dostopni Krk imamo vozniki električnih vozil radi predvsem, ker ima skoraj vsako malo večje naselje svojo javno polnilnico. Občini in komunalnemu podjetju Ponikve smo za posluh do tovrstnih gostov vedno znova hvaležni. 

Lani smo z družino trikrat po nekaj dni preživeli na Krku, vsakič v drugem kraju. Naš mali Mitsubishi I-Miev je včasih premajhen in nepraktičen za počitniške poti, zato je njegovo vlogo prevzela Opel Ampera. Ne bom se razpisal o vseh tehničnih posebnostih in prednostih tega odličnega modela, ampak se bom osredotočil na svojo izkušnjo glede uporabnosti, porabe in polnjenja na terenu.

Moji dobri znanci vedo, da se vedno izognem kurjenju bencina, če se le da. Tudi trije litri, kolikor smo jh povprečno porabili za 300 km dolgo pot do Krka in nazaj, so me tiščali, ampak pretirano se pa zaradi tega nisem sekiral.
​
Pot od Stične skozi Kočevje do Krka je vedno prijetna, sploh če sediš v Amperi, ki pri voznih lastnostih in zasnovi "hibridnega" sistema izstopa. V Kočevju smo si vsakič privoščili približno enourni postanek za ogled mesta, srečanje s tamkajšnjimi prijatelji, nakup živil in seveda vmesno polnjenje baterije na Implerini polnilnici.

Nadaljevanje poti skozi kočevsko do Kolpe ni pobralo veliko od 10 črtic prikazovalnika napolnjenosti baterije. Povsem drugače pa je bilo pri dokaj strmem vzponu vse do 900m nad morjem, tik preden se cesta ob krasnih pogledih na Kvarner spusti do obale. Brez vklopa bencinskega motorja bi šlo le, če bi v Kočevju napolnili baterijo do konca.

Obilje polnilnic na Krku omogoča večjo izbiro pri iskanju apartmajev. Vedno smo izbrali prenočišče največ 500m od polnilnice. Predvsem pomladni meseci se mi zdijo idealni za kratke počitnice na Krku. Temperature prijetne, narava mnogo bolj zelena kot v suhih, vročih poletjih, nikjer gneče, tudi na polnilnicah ne ;)

Konci kratkih počitnic na Krku prinašajo vedno znova enake obljube: sem pa še pridemo. Krk je res svetla izjema, ki turistom z EVji nudi več možnosti polnjenja kot druge jadranske destinacije. Raznolika narava in obilica lepih plaž ter zanimivih mest pa privlačnost največjega jadranskega otoka le še povečajo.

Pot nazaj je bila kar se porabe tiče pričakovano zahtevnejša zaradi premagovanja višinske razlike 350m do doma. Na poti do Kočevja je Ampera skurila 2,5l bencina, sprehod do kočevskega jezera in večerja v piceriji Gajba sta nam zapolnila dve uri polnjenja na Implerini polnilnici, zato se poraba goriva do doma ni dodatno povečala. Če povzamem statistiko tipičnega obiska Krka, smo za 556km poti porabili 3,7l bencina, kar pomeni 0,66l/100km. Odlične vozne lastnosti in za plugin hibrid zelo spodoben domet uvrščata Ampero v vrh izbire za voznike, ki se še ne želijo v celoti odpovedati bencinskemu motorju. Razmeroma nizka nakupna cena rabljenih Amper pa še dodatno pomaga pri ekonomiki take investicije.

Ljudje smo čudna bitja. Kljub temu, da se dobro zavedamo, kaj vse nam škodi, nam je v neizmerno veselje početi prav to: kadimo, se opijamo, lenarimo pred TVjem, praskamo zaslone do onemoglosti, jemo ničvredno industrijsko hrano, pijemo staro vodo iz plastenk, vozimo dizle... Poleg samomorilskih navad pa nam je vse bolj lastna tudi vse večja apatičnost in ravnodušnost na neprijazne spremembe v okolju in družbi. 

No ja, sem in tja se najdemo tudi čudaki, ki nam ni vseeno. Mnogi bi poskusili kaj spremeniti, pa se počutijo nemočne, osamljene, zasmehovane. Morda so prav društva tista sredina oziroma skupnost, kjer lažje izrazimo svoja stališča, delimo izkušnje in ideje. Skupaj lahko zaviramo v prepad drveči voz in ga morda celo zvlečemo na pravo pot. S ciljem spreminjati, ozaveščati, opozarjati, predlagati... smo 24. februarja v Trzinu ustanovili Društvo za soustvarjanje trajnostne družbe.

Večina nas izhaja iz drugih društev in organizacij, kjer iz različnih razlogov nismo mogli razviti vseh potencialov, ki jih čutimo v sebi. Izbrali smo tri osnovna področja trajnosti: mobilnost, turizem in samozadostnost (energetska in prehranska). Ker nas je združila skupna lastnost, da uporabljamo električna vozila in imamo na tem področju največ izkušenj, bo verjetno največje pozornosti vsaj na začetku deležna prav trajnostna mobilnost. 

Po začetnih postopkih registracije sedaj v svojo družbo z veseljem vabimo vse, ki hočete s pravilnimi odločitvami prispevati svoj kamenček v mozaik lepše prihodnosti. Skupaj bomo iskali rešitve problemov, se odzivali na sporne odločitve politike, predlagali spremembe oz. izboljšave zakanodaje, na druženjih izmenjevali ideje, izkušnje, znanje...

No, toliko za začetek. V začetku naslednjega tedna bomo odprli naš spletni dom na naslovu www.trajnostni.org, kjer bomo pisali o našem delu in razmišljanjih. Prepričan sem, da ne bo težko najti tudi zelo konkretnih primerov, kako lahko vsak med nami udejanja načela trajnostnega pristopa do dela in življenja. Boljši svet se začne pri nas samih!

David Mrvar

Ja, dolg in dolgočasen naslov... Ampak, bilo je vse prej kot dolgočasno. V Hiši EU se nas je zbralo nad 200 predstavnikov avtomobilske industrije, elektro gospodarstva, ministrstev, NVO, medijev... Poglavitni del dogodka je bila predstavitev predlaganih ukrepov za hitrejši prehod na trajnostno mobilnost s poudarkom na e-mobilnosti.

Vodja službe za trajnostno mobilnost pri MZI g. Bojan Žlender je predstavil ukrepe, ki so jih že odobrili in bodo del akcijskega načrta za uresničitev strategije. Tudi nekateri naši predlogi, ki smo jih izrazili ob lanski javni predstavitvi omenjene strategije, so vsaj deloma upoštevani. Sledil je mag. Slavko Ažman s predstavitvijo avstrijskih ukrepov za vzpodbujanje e-mobilnosti, ki lahko v nekaterih delih služijo tudi nam kot vzor dobre prakse. O zdravstenem vidiku onesnaževanja zraka je spregovorila dr. Sabina Perčič iz NIJZ, Boris Bajt kot predstavnik Združenja bank Slovenije pa se je osredotočil na lizing vozil kot eno od opcij financiranja vozil.

Elektrika je, kot sem že večkrat napisal, prinesla v svet avtomobilizma velike spremembe. Največ pozitivnih občutimo prav mi, potrošniki. Ne plačujemo več (pre)dragega goriva na blagajnah Petrola in druščine, ni več glavobolov, ko prejmemo račun za redno vzdrževanje, predvsem pa imamo veliko izbiro, kje in za kakšno ceno bomo energijo za pogon svojega električnega konjiča kupili. Navsezadnje jo lahko poceni proizvedemo sami doma, če imamo primerne pogoje za postavitev sončne, vodne ali vetrne elektrarne.

Logično je, da se združba proizvajalcev vozil, olj, maziv, rezervnih delov in predvsem naftnih derivatov tega boji. Dosedanji lahki in zanesljivi profiti iz teh dejavnosti niso več tako samoumevni kot pred nekaj leti. Prav tako je logično, da z zavajajočimi objavami poskušajo vplivati na globalno javnost in upočasniti nezadržne spremembe, med drugim tudi z naročanjem plačanih raziskav z vnaprej znanimi, lažnimi rezultati.

Zelo obsežno raziskavo mnenj vodilnih oseb iz avtomobilske industrije je izvedlo globalno podjetje KPMG. O njej je pred kratkim pisal tudi Avtomagazin. Raziskava je zelo zanimiva in pokriva široko področje razvoja avtomobilske industrije v prihodnjem desetletju. V sicer zelo širokem spektru rezultatov je ponudila dve za nas najbolj zanimivi trditvi:

• baterijski avtomobili nimajo prihodnosti
• prihodnost je v vodikovih gorivnih celicah

Obe trditvi sta po mojem skromnem mnenju iz trte zviti. Nepristranski strokovnjaki, ki se res dobro spoznajo na vodikovo tehnologijo, vedno znova pojasnujejo, da vodik zaradi fizikalnih lastnosti in velikih izgub ne more biti konkurenčen baterijski tehnologiji pri shranjevanju energije in da v nasprotju z baterijami nima večjih možnosti izboljšav. Tukaj si lahko prebereš primerjavo učinkovitosti vodika in baterije, o čemer je pisal dober poznavalec vodikove tehnologije Dejan Skrivalnik. Nasprotno je baterijski pogon že danes tu, je učinkovit in prinaša celo vrsto koristi. Nekatere sem zbral in opisal tukaj. 

Medijskih zapisov o emobilnosti in električnih avtomobilih je v slovenskih medijih vse več. Res pa je, da novinarji potrebujejo pri sestavljanju svojih del veliko pomoči, saj praviloma še niso uporabniki električnih vozil. Tako je ta konec vikenda novinarka časopisa Dnevnik poslala nekaj vprašanj, da bi ji pomagali predstaviti naše razmišljanje o emobilnosti in Društvu Emobilnost Slovenija, v katerem sem član upravnega odbora. Bližnjica do objavljenega članka 

• Kako se je razvila ideja za ustanovitev društva, kakšno je njegovo poslanstvo in kdo so člani društva?
  
  Ljudje smo družabna bitja. Radi se družimo, pogovarjamo, izmenjujemo ideje in znanje. Seveda je najlepše družiti se s somišljeniki, z ljudmi podobnih načel, prepričanj in ciljev. To je vsaj v začetni fazi verjetno primarni razlog združevanja ljudi v društva.
  
  Prvim zanesenjakom, ki so že pred mnogimi leti predelovali klasična vozila na električni pogon, smo se v začetku tega desetletja postopoma pridružili kupci prvih serijsko izdelanih električnih vozil. Še nekaj let nazaj nas je bilo komaj za kak ducat, kmalu bomo z veseljem pozdravili stotega člana društva. Veliko večino članstva tvorijo navdušeni uporabniki električnih avtomobilov, nekaj je bodočih kupcev, ki potrebujejo predvsem informacije in jih zanimajo izkušnje dolgoletnih uporabnikov, družino pa zaokrožajo predstavniki bolj ali manj pomembnih podjetij, dejavnih na področju e-mobilnosti, kot npr. Tesla Motors, Avantcar, Metron Inštitut, Zavod Zadihaj, itd.
  
  Poslanstvo DeMSa tvorijo tri poglavitna področja delovanja: poleg že omenjenega združevanja ljubiteljev emobilnosti še ozaveščanje javnosti o koristih e-mobilnosti ter podpora javnemu sektorju pri ustvarjanju optimalnih pogojev za doseganje ciljev na poti v nizkoogljično družbo na področju prometa.
  
  
• Imate statistične podatke o številu električnih vozil v Sloveniji? Zasebnih in od podjetij?
  
  Doslej je nekako veljalo, da se število novo registriranih e-vozil vsako leto podvoji. Trenutno je na slovenskih cestah pribl. 800 električnih avtomobilov, od česar jih je dobra polovica v lasti pravnih oseb. Iz leta v leto se delež pravnih oseb zmanjšuje, kar kaže na trend vse bolj pogostih nakupov električnih vozil s strani državljanov za lastne oz. družinske potrebe. Verjamemo, da smo s svojim dosedanjim delom pripomogli k temu.