z električnim avtom na ogled Mostarja.Mostovi, predvsem večstoletni očaki, so me vedno privlačili med obiski neznanih mest. Ne le kot inženirski dosežki, temveč predvsem njihove zgodbe: zakaj, kdaj, kdo... Mostar je bil do sedaj desetletja moja neizpolnjena izletniška želja. Že kot otrok sem v šoli vsrkal zame takrat eksotične zgodbe o tem posebnem mestu in predvsem kamnitem mostu. Domišljija je, vzpodbujena z Jurčičevim Jurijem Kozjakom, slikala prizore turških osvajanj in življenja ljudi v na pol poturčenem mestu ob Neretvi. Vremenarji so za začetek tega tedna napovedali še zadnje poletne dni, zato sem se kar na hitro odločil, da jih izkoristim za izlet. Ženki ni dano toliko pustolovskega duha kot meni in Sari, da bi se pridružila, nama pa je z veseljem spakirala dve torbi ;). Res ji privoščim nekaj dni miru in prepotrebne samote, pa čeprav doma. S Saro sva se tako odpravila na kratek, nizkocenovni (beri gorenjski) tridnevni potep, tematsko razdeljen po dnevih na Gorski Kotar z Velebitom, Mostar in morje. Ker se ni nikamor mudilo, sem dal prednost slikovitim cestam pred hitrimi avtocestami. Ponedeljkovo jutro sva se tako preko Ambrusa, Žvirč, Kočevja in Delnic zapeljala do Fužin, kjer se večkrat med potjo v Kvarner ustavim ob polnilnici in napolnim baterije s skromnejšo kapaciteto. Fužine so lepo urejen kraj ob velikem jezeru Bajer na nadmorski višini dobrih 700m. Celo v najbolj vročem poletju zna biti v jutranjih urah precej hladno, tam okrog 10 stopinj.. Obala največjega od treh fužinskih akumulacijskih jezer ponuja vzdrževano, 6 km dolgo sprehajalno in kolesarsko pot, ki preseneča s fitnesom na prostem, izposojo koles, lesenimi turističnimi hiškami in šotorišči ter bogatim vodnim in obvodnim življem. Ura in pol sprehoda je ravno pravšnja rekreacija po skoraj dveh urah sedenja v avtu, pa tudi EV baterija se v tem času kar konkretno napolni. Brezplačno polnjenje omogočata 50 kW DC in običajna 22kW AC polnilnica. Gneče tu še nisem doživel.  Pogled s Slipice Tokrat se v Fužinah nisem ustavil. Sara je v avtu spala, potrebe po polnjenju Konine baterije pa tudi ni bilo. Prvi postanek je bil na razgledišču Slipica nad Selcami, ki odpira lep pogled na mesto Bribir pod strmo pečino in Vrbnik ter Šilo na Krku. Med zobanjem bučnih paličic sva se naužila razgleda in se podala naprej proti Krasnemu, kjer je tudi sedež NP Severni Velebit. Velebit je zanimiv iz botaničnega vidika, nudi pa tudi čudovite poglede na razgibano gorsko pokrajino ter severne hrvaške otoke. September sicer ni idealen čas za rastlinski foto safari ali nabiranje zelišč, se pa približuje pozna jesen, ki je čas nabiranja rdečeplodnega brina, ki ga je tu res v izobilju. Ker je bil osrednji cilj Mostar, se na Velebitu nisva predolgo zadrževala. Spustila sva se do obale. Med postankom ob polnilnici v Šibeniku sva se sprehodila po delu mesta in si privoščila obrok iz potovalne malhe. Proti večeru sva si ogledala nekaj dotlej neobiskanih obmorskih krajev. S svojo urejenostjo in prijetno majhnostjo me je navdušil predvsem Primošten. Padla je noč, zato sva nadaljevala pot do ene od splitskih polnilnic na robu mesta in si odpočila ob nekajurnem počasnem polnjenju.
Ob treh zjutraj je bil pravi čas za nadaljevanje poti do Mostarja, saj sem želel tja priti pred šesto uro zjutraj, ko mesto še spi. Prispela sva ravno pred sončnim vzhodom, ko so zažareli najvišji vrhovi hribov nad mestom. Hitro sva našla parkirišče 200m od starega mosta in se sprehodila po povsem praznih, starih ulicah na obeh straneh reke. Moram priznati, da sem bil kljub visokim pričakovanjem pozitivno presenečen. Preprosta, skladna arhitektura, s kamnom lično tlakovana tla, lepo umeščeni lokali vrh dokaj globoke struge Neretve s pogledom na most in nasprotni breg. Mesto je bilo kot izumrlo z izjemo dveh komunalnih delavcev, ki sta z gasilskimi cevmi iz hidranta prala manjši trg z večjim odrom in bližnje ulice. Očitno je bilo prejšnjo noč precej veselo. Odprta je bila samo lokalna pekarna, kjer sva si za zajtrk privoščila velik kos pice in višnjevo pito, skupaj 1,2€.
Še pred osmo uro zjutraj so prvi ulični prodajalci začeli odpirati svoje prodajalne in pogledovati za kupci. Na ulice so se selila stojala, klopi in obešala s številnimi bolj ali manj lokalnimi izdelki domače obrti, pa tudi turškim in morda še bolj vzhodnim tekstilom, torbicami in podobnim. Seveda so prednjačile bakrene džezve in drugi uporabni ter okrasni predmeti iz te barvne kovine. Neokusnega kiča je bilo razmeroma malo. Ustavila sva se v lokalu ob reki. Ob toplih napitkih sem lahko izkoristil njihov WiFi in postoril najnujnejše. Še družinski Viber klepet in že naju je neslo naprej. V BiH so telekomunikacijske storitve v gostovanju precej drage. Minuta pogovora npr. stane do 3€, zato sem telefon degradiral iz pametne naprave v fotoaparat. Proti poldnevu so bile ulice že živo nasprotje jutranjemu mrtvilu. Kar bleščalo se je od spominkov in uporabnih izdelkov. Vsakih nekaj deset metrov so zadišale zelenjavne in mesne dobrote z žara. Nasmejana in urejena dekleta so na ulicah z jedilnimi listi vabila v svojo restavracijo na kosilo. Naključno sva izbrala eno in na terasi z lepim razgledom naročila mešano ploščo tradicionalnih lokalnih jedi. Natakar je sicer omenil, da je plošča za dva, a sva bila sita, še preden sva pospravilo polovico. Zelo okusno, a preveč. Ostanek je preložil v alu posodico za kasneje.
V Mostarju so stoletja bolj ali manj znosno, včasih celo zgledno sobivali katoliški in muslimanski sosedje. Socialistični učbeniki so prebivalce prestolnice Hercegovine slikali kot zgled bratstva in enotnosti. Čeprav nekoč dokaj strogo ločene na bošnjaški in katoliški breg Neretve, jih že stoletja povezuje znameniti kamniti stari most. Pol tisočletja staro arhitekturno mojstrovino (in velik del mesta) so med obstreljevanjem leta 1993 hrvaške paravojaške enote porušile. S sredstvi Unesca so ga po dobrem desetletju zgradili ponovno po prvotnih načrtih in večinoma iz originalnih kamnitih blokov, potopljenih v Neretvi. Žal muzej, ki je namenjen spominu na to temno obdobje mesta, ni bil odprt. Sem pa pokramljal s starejšimi domačini, ki so posedali v skupinah na kamnitih klopeh in škarpah. Zanimal me je utrip mesta in njihov vsakdan, predvsem pa, kako se danes razumejo Bošnjaki in Hrvati. Iz slišanega sem izluščil pomembno sporočilo, ki bi ga verjetno lahko preslikal tudi v deželo pod Alpami: ljudje bi se povsem dobro razumeli in sodelovali, če ne bi politiki stalno netili sporov in sovraštva. Očitno res velja, da je precej lažje vladati sprtemu kot enotnemu narodu, predvsem, kadar skrivaš kakšne nečedne posle. Žalostno, a isto je opaziti tudi pri nas zadnjih 30 let. Dandanes morda še najbolj.
Pred časom sem prebral kar nekaj potopisov, ki opisujejo izkušnje v Mostarju. Večinoma so poudarjali nizke cene za evropskega turista. Drži, cene so precej, na oko bi rekel pol nižje kot pri nas. Neskromna porcija z žara, zelenjavna ali mesna s prilogo v lokalih stane povprečno 3,5€, kava do največ 1€. Spominki so poceni, magnetki npr. 1€. Malo dražja so ročna dela, bakrene džezve od 10 do 30€, odvisno od velikosti in dodelave. Kuhati med večdnevnimi počitnicami v Mostarju skoraj nima smisla ob takih cenah, razen morda za večje družine ali skupine. Celo bolj nobel restavracije ne pretiravajo s cenami. Prej omenjeno kosilo me je olajšalo za pribl. 20€ s pijačo vred, hrane pa je ostalo še za en tak obrok. Na tržnici sem kupil 4 kozarce medu, ki se je prodajal po pol nižji ceni kot pri nas. Seveda sem prej preveril, kolikor se je dalo, ali je med pravi. Je pa kupovanje medu tvegano, saj se zaradi zelo slabega nadzora prodaja precej ponaredkov, predvsem zdravju neprijaznih, močno sladkanih sirupov z dodatki.
Ure so letele mimo. Sicer me je zamikalo, da bi v Mostarju prenočila in ga raziskovala še en dan, a sva se odločila, da raje pridemo vsi trije še enkrat za nekaj dni in se drživa prvotnega načrta. Ker sva se želela še naplavati v Jadranu pred nočjo, sva se odpravila ob Neretvi do njene delte in naprej proti Makarski. Po dvournem postanku in kopanju na lepi peščeni plaži blizu Makarske je prišel čas za večerni potep po mestu in počitek s polnjenjem baterije. Tretji dan sva si vzela tako bolj na izi, avto priklopila na polnilnici v Novem Vinodolskem in dopoldanske ure presončila in preplavala na bližnji betonirani plaži. Voda je bila izjemno čista, kar mi je bilo nenavadno za jadransko mesto. Starejši domačinki sta mi pojasnili, da imajo že vrsto let lepo urejeno kanalizacijo. Čistilne naprave izpuščajo v morje le očiščeno vodo. Pravita, da se sicer sem in tja še vedno zgodi, da predvsem kateri od hotelov še vedno uporabi stare kanale, kar se potem kaj hitro pozna na kakovosti kopalne vode v bližini izpusta. Ko je bila baterija avta polna, sva si kupila v bližnji trgovini še nekaj za pod zob in se odpravila po velebitski poti nazaj proti domu.  Novi Vinodolski Za konec pa še nekaj EV statistike. Prevozila sva 1.315km, povprečna poraba celotne poti z avtomatsko klimo je bila 10,7 kWh na 100km, na Hrvaškem sva napolnila skupno 135kWh brezplačne energije. Za samo vožnjo torej nisva zapravila nič, za hrano, med in nekaj spominkov pa skupno 40€. Obe noči sva spala v avtu. Udobna sedeža, spalni vreči in mehki blazini so zadoščali. Oba sva precej neobčutljiva na kakovost ležišča, zato zjutraj nisva bila utrujena. Potovanje z EVji je ob dobrem načrtovanju poti lahko enako preprosto kot s klasičnimi vozili. Dokler je uporaba javnih polnilnic brezplačna, pa tudi stroškov za pogon avtomobila ni. Edini, a prijeten problem je, da se premalokrat odpravim na podobne izlete. Glede tega se moram precej poboljšati. Foto album iz Mostarja
0 Comments
Ena poglavitnih prednosti električnih vozil je zagotovo preprostejše in cenejše vzdrževanje. Če smo bili vajeni olajšati denarnico ob obisku delavnice z naftašem za povprečno nekaj sto evrov, se je ta strošek zmanjšal na povprečnih nekaj desetakov, odkar se vozimo na elektriko. Preprostost pogonskega sistema ter izpad večine gibljivih delov, olj in filtrov ne dopuščata več toliko kreativne svobode pri zaračunavanju storitev vzdrževanja električnih vozil, kot smo bili vajeni pri smrdljivcih. A kljub temu ugotavljam, da nam serviserji tudi za električna vozila zaračunavajo preveč ali bolje, bistveno več kot njihovi hrvaški kolegi. Omejil se bom samo na dva modela, s katerima sem pred kratkim opravil prva redna servisa. Hyundai Kona mora na kontrolni obisk v delavnico že na vsakih 15.000km, kar je verjetno unikum med vsemi primerljivimi modeli. Za prvi obisk delavnice v Sloveniji bi odšteli pribl. 50€. Za enako storitev čez mejo plačamo manj kot polovico tega zneska. Še večjega "popusta" smo deležni pri I-Mievu, kjer nam namesto slovenskih 50€ zaračunajo sosedje le 100 kun, kar znese dobrih 13€. Tako sem lahko združil jutranji servis na Reki s celodnevnim izletom v Kvarnerju. Obilje DC polnilnic na 140-kilometrski poti do Reke k pozitivni izkušnji tudi lahko veliko pripomore. Na relaciji od mojega doma do Reke je namreč kar šest trenutno brezplačnih DC polnilnic, dve Implerini v Žužemberku in Kočevju ter štiri 50-kilovatne na hrvaškem (Delnice, Fužina, Čavle, Reka). Seveda je smiselnost obiska hrvaških serviserjev pogojena z oddaljenostjo, a če najdeš še kak drug zanimiv razlog za obisk, lahko prihraniš nekaj deset evrov. Verjamem, da je tudi za druge modele smiselno povprašati za ceno servisa čez mejo. Če ugotoviš še kakšen podoben primer, napiši v komentarju.
Hitro dostopni Krk imamo vozniki električnih vozil radi predvsem, ker ima skoraj vsako malo večje naselje svojo javno polnilnico. Občini in komunalnemu podjetju Ponikve smo za posluh do tovrstnih gostov vedno znova hvaležni. Lani smo z družino trikrat po nekaj dni preživeli na Krku, vsakič v drugem kraju. Naš mali Mitsubishi I-Miev je včasih premajhen in nepraktičen za počitniške poti, zato je njegovo vlogo prevzela Opel Ampera. Ne bom se razpisal o vseh tehničnih posebnostih in prednostih tega odličnega modela, ampak se bom osredotočil na svojo izkušnjo glede uporabnosti, porabe in polnjenja na terenu. Ampera je praktična za daljše potiMoji dobri znanci vedo, da se vedno izognem kurjenju bencina, če se le da. Tudi trije litri, kolikor smo jh povprečno porabili za 300 km dolgo pot do Krka in nazaj, so me tiščali, ampak pretirano se pa zaradi tega nisem sekiral. Pot od Stične skozi Kočevje do Krka je vedno prijetna, sploh če sediš v Amperi, ki pri voznih lastnostih in zasnovi "hibridnega" sistema izstopa. V Kočevju smo si vsakič privoščili približno enourni postanek za ogled mesta, srečanje s tamkajšnjimi prijatelji, nakup živil in seveda vmesno polnjenje baterije na Implerini polnilnici.
Nadaljevanje poti skozi kočevsko do Kolpe ni pobralo veliko od 10 črtic prikazovalnika napolnjenosti baterije. Povsem drugače pa je bilo pri dokaj strmem vzponu vse do 900m nad morjem, tik preden se cesta ob krasnih pogledih na Kvarner spusti do obale. Brez vklopa bencinskega motorja bi šlo le, če bi v Kočevju napolnili baterijo do konca.
Obilje polnilnic na Krku omogoča večjo izbiro pri iskanju apartmajev. Vedno smo izbrali prenočišče največ 500m od polnilnice. Predvsem pomladni meseci se mi zdijo idealni za kratke počitnice na Krku. Temperature prijetne, narava mnogo bolj zelena kot v suhih, vročih poletjih, nikjer gneče, tudi na polnilnicah ne ;)
Konci kratkih počitnic na Krku prinašajo vedno znova enake obljube: sem pa še pridemo. Krk je res svetla izjema, ki turistom z EVji nudi več možnosti polnjenja kot druge jadranske destinacije. Raznolika narava in obilica lepih plaž ter zanimivih mest pa privlačnost največjega jadranskega otoka le še povečajo.
Pot nazaj je bila kar se porabe tiče pričakovano zahtevnejša zaradi premagovanja višinske razlike 350m do doma. Na poti do Kočevja je Ampera skurila 2,5l bencina, sprehod do kočevskega jezera in večerja v piceriji Gajba sta nam zapolnila dve uri polnjenja na Implerini polnilnici, zato se poraba goriva do doma ni dodatno povečala. Če povzamem statistiko tipičnega obiska Krka, smo za 556km poti porabili 3,7l bencina, kar pomeni 0,66l/100km. Odlične vozne lastnosti in za plugin hibrid zelo spodoben domet uvrščata Ampero v vrh izbire za voznike, ki se še ne želijo v celoti odpovedati bencinskemu motorju. Razmeroma nizka nakupna cena rabljenih Amper pa še dodatno pomaga pri ekonomiki take investicije. Ljudje smo čudna bitja. Kljub temu, da se dobro zavedamo, kaj vse nam škodi, nam je v neizmerno veselje početi prav to: kadimo, se opijamo, lenarimo pred TVjem, praskamo zaslone do onemoglosti, jemo ničvredno industrijsko hrano, pijemo staro vodo iz plastenk, vozimo dizle... Poleg samomorilskih navad pa nam je vse bolj lastna tudi vse večja apatičnost in ravnodušnost na neprijazne spremembe v okolju in družbi.
No ja, sem in tja se najdemo tudi čudaki, ki nam ni vseeno. Mnogi bi poskusili kaj spremeniti, pa se počutijo nemočne, osamljene, zasmehovane. Morda so prav društva tista sredina oziroma skupnost, kjer lažje izrazimo svoja stališča, delimo izkušnje in ideje. Skupaj lahko zaviramo v prepad drveči voz in ga morda celo zvlečemo na pravo pot. S ciljem spreminjati, ozaveščati, opozarjati, predlagati... smo 24. februarja v Trzinu ustanovili Društvo za soustvarjanje trajnostne družbe. Večina nas izhaja iz drugih društev in organizacij, kjer iz različnih razlogov nismo mogli razviti vseh potencialov, ki jih čutimo v sebi. Izbrali smo tri osnovna področja trajnosti: mobilnost, turizem in samozadostnost (energetska in prehranska). Ker nas je združila skupna lastnost, da uporabljamo električna vozila in imamo na tem področju največ izkušenj, bo verjetno največje pozornosti vsaj na začetku deležna prav trajnostna mobilnost. Po začetnih postopkih registracije sedaj v svojo družbo z veseljem vabimo vse, ki hočete s pravilnimi odločitvami prispevati svoj kamenček v mozaik lepše prihodnosti. Skupaj bomo iskali rešitve problemov, se odzivali na sporne odločitve politike, predlagali spremembe oz. izboljšave zakanodaje, na druženjih izmenjevali ideje, izkušnje, znanje... No, toliko za začetek. V začetku naslednjega tedna bomo odprli naš spletni dom na naslovu www.trajnostni.org, kjer bomo pisali o našem delu in razmišljanjih. Prepričan sem, da ne bo težko najti tudi zelo konkretnih primerov, kako lahko vsak med nami udejanja načela trajnostnega pristopa do dela in življenja. Boljši svet se začne pri nas samih! David Mrvar  Ja, dolg in dolgočasen naslov... Ampak, bilo je vse prej kot dolgočasno. V Hiši EU se nas je zbralo nad 200 predstavnikov avtomobilske industrije, elektro gospodarstva, ministrstev, NVO, medijev... Poglavitni del dogodka je bila predstavitev predlaganih ukrepov za hitrejši prehod na trajnostno mobilnost s poudarkom na e-mobilnosti. Vodja službe za trajnostno mobilnost pri MZI g. Bojan Žlender je predstavil ukrepe, ki so jih že odobrili in bodo del akcijskega načrta za uresničitev strategije. Tudi nekateri naši predlogi, ki smo jih izrazili ob lanski javni predstavitvi omenjene strategije, so vsaj deloma upoštevani. Sledil je mag. Slavko Ažman s predstavitvijo avstrijskih ukrepov za vzpodbujanje e-mobilnosti, ki lahko v nekaterih delih služijo tudi nam kot vzor dobre prakse. O zdravstenem vidiku onesnaževanja zraka je spregovorila dr. Sabina Perčič iz NIJZ, Boris Bajt kot predstavnik Združenja bank Slovenije pa se je osredotočil na lizing vozil kot eno od opcij financiranja vozil. Zadnji del je bil namenjen vprašanjem in pobudam obiskovalcev. Kot predstavnik NVO sem v imenu Društva za soustvarjanje trajnostne družbe predstavil pogled iz uporabniškega vidika, navedel težave in nesmisle, s katerimi se uporabniki srečujemo pri vsakodnevni uporabi e-vozil in predlagal rešitve, ki lahko prispevajo k večji sprejetosti električnih vozil v Sloveniji in omilijo oz. odpravijo omenjene težave. Predloge ukrepov smo tudi pisno poslali na CER in MZI kot soorganizatorja dogodka.
Bližnjici: Opis dogodka na spletni strani organizatorja Naš predlog ukrepov
Vse skupaj me spomni na davne čase moje mladosti, ko skoraj nikomur ni bilo sporno množično kurjenje avtomobilskih pnevmatik na prvomajskih kresovanjih. Kljub gostim črnim oblakom in neznosnemu smradu smo takrat Slovenci množično rajali ob strupenih ponaredkih kresov, ki so nekoč obveščali narod pred prihajajočim sovragom iz otomanskega cesarstva. Je že res, da danes zakonodaja strogo prepoveduje zažiganje umetnih in ostalih strupenih snovi v naravi, ampak, ali smo tudi v naši zavesti kaj bolj zreli kot takrat? Prepogosto še dandanes vidimo številne manjše in večje kresove, s katerimi se poskušamo znebiti svojih lastnih odpadkov iz plastike, stiroporja, pnevmatik...
Številne nevladne organizacije, javne ustanove, posamezniki, celo politične stranke se bolj ali manj trudijo spreminjati stanje na bolje. Nekateri zaradi Bruslja, drugi iskreno zaradi svojega prepričanja, da smo okolje že dovolj zasvinjali in da moramo s svojim početjem prenehati takoj. Če razmišljaš podobno in želiš pri teh prizadevanjih sodelovati in dodati svoj delež, te vabim v novonastajajoče društvo, ki bo predvsem iskalo odgovore na vprašanja ter predlagalo rešitve težav pri našem prehodu v trajnostno družbo na področjih mobilnosti, turizma in energetike. Obišči nas na trajnosten.org in se nam pridruži že na začetku naše poti. Skupaj lahko obrnemo svet na bolje! David Mrvar Elektrika je, kot sem že večkrat napisal, prinesla v svet avtomobilizma velike spremembe. Največ pozitivnih občutimo prav mi, potrošniki. Ne plačujemo več (pre)dragega goriva na blagajnah Petrola in druščine, ni več glavobolov, ko prejmemo račun za redno vzdrževanje, predvsem pa imamo veliko izbiro, kje in za kakšno ceno bomo energijo za pogon svojega električnega konjiča kupili. Navsezadnje jo lahko poceni proizvedemo sami doma, če imamo primerne pogoje za postavitev sončne, vodne ali vetrne elektrarne. Logično je, da se združba proizvajalcev vozil, olj, maziv, rezervnih delov in predvsem naftnih derivatov tega boji. Dosedanji lahki in zanesljivi profiti iz teh dejavnosti niso več tako samoumevni kot pred nekaj leti. Prav tako je logično, da z zavajajočimi objavami poskušajo vplivati na globalno javnost in upočasniti nezadržne spremembe, med drugim tudi z naročanjem plačanih raziskav z vnaprej znanimi, lažnimi rezultati. Zelo obsežno raziskavo mnenj vodilnih oseb iz avtomobilske industrije je izvedlo globalno podjetje KPMG. O njej je pred kratkim pisal tudi Avtomagazin. Raziskava je zelo zanimiva in pokriva široko področje razvoja avtomobilske industrije v prihodnjem desetletju. V sicer zelo širokem spektru rezultatov je ponudila dve za nas najbolj zanimivi trditvi:
Obe trditvi sta po mojem skromnem mnenju iz trte zviti. Nepristranski strokovnjaki, ki se res dobro spoznajo na vodikovo tehnologijo, vedno znova pojasnujejo, da vodik zaradi fizikalnih lastnosti in velikih izgub ne more biti konkurenčen baterijski tehnologiji pri shranjevanju energije in da v nasprotju z baterijami nima večjih možnosti izboljšav. Tukaj si lahko prebereš primerjavo učinkovitosti vodika in baterije, o čemer je pisal dober poznavalec vodikove tehnologije Dejan Skrivalnik. Nasprotno je baterijski pogon že danes tu, je učinkovit in prinaša celo vrsto koristi. Nekatere sem zbral in opisal tukaj.
Medijskih zapisov o emobilnosti in električnih avtomobilih je v slovenskih medijih vse več. Res pa je, da novinarji potrebujejo pri sestavljanju svojih del veliko pomoči, saj praviloma še niso uporabniki električnih vozil. Tako je ta konec vikenda novinarka časopisa Dnevnik poslala nekaj vprašanj, da bi ji pomagali predstaviti naše razmišljanje o emobilnosti in Društvu Emobilnost Slovenija, v katerem sem član upravnega odbora. Bližnjica do objavljenega članka
 električna vozila predstavljamo naravovarstvenim nadzornikom
Konjenica osebnih avtomobilov se tudi pri nas vse hitreje opremlja z električnim pogonom. Tega trenda na srečo ni več mogoče ustaviti. Tovorni promet tako ostaja poglavitni problem, saj teža tovornih vozil in tovora presega zmogljivosti ekonomsko sprejemljivih e-pogonov in danes uveljavljenih baterijskih sklopov. Eden najbolj nestrpno pričakovanih električnih modelov tovornjaka je bil zagotovo Teslin poltovornjak, ki so ga končno postavili pod reflektorje. Včerajšnja predstavitev poltovornjaka iz Teslinih načrtovalnic mi je hipoma sprožila sugestijo na davne čase sredi osemdesetih. Takrat sem s sotrpini z zvezdo na kapi v predavalnici pirotske vojašnice poslušal enega mnogih predavanj o doktrinah in strategijah vojevanja. Tisti dan je bilo govora o "zavaravanju neprijatelja". Na kratko... če nočeš, da bi se nasprotnik preveč ukvarjal s tvojimi slabostmi in jih izkoristil, ga zamoti z demonstracijo svojih prednosti in presenečenji. |
Hvala za tvoj obisk. Za vsa vprašanja, predloge in nasvete sem ti na voljo vse dni v tednu med 7h in 20h.
GSM, Viber, Whatsapp070 799 799
int. +386 70 799 799 |
telefon0599 55 555
int. +386 599 55 555 |
|